Sestra Ivana Oblak – prva učiteljica gluhonemih deklic v slovenskem jeziku

Sestra Ivana Oblak, doma iz Škofje Loke, je bila prva predstojnica samostana Šolskih sester de Notre Dame, kot učiteljica, usposobljena za poučevanje gluhonemih, pa je zaslužna za uspešno delovanje šole za gluhoneme deklice, ki je v Šmihelu pri Novem mestu delovala od oktobra 1886 do leta 1904.

 

Ivana Oblak je v red Šolskih sester de Notre Dame vstopila leta 1867 v Gorici in začela noviciat septembra 1875 v Münchnu pod vodstvom ustanoviteljice reda Marije Terezije Gerhardinger. Redu notredamk se je zaobljubila v Gorici dva dni pred prihodom v Šmihel pri Novem mestu, kjer je delovanje šolskih sester omogočil baron Tadej Merkl, ki je želel, da bi v novomeškem okraju ustanovili šolo za dekleta in jim tako omogočili vsaj osnovno izobrazbo. 20. oktobra 1986 je že začela delovati zasebna dekliška šola, šele konec oktobra 1886 pa se je šolskim sestram pridružila njihova prva predstojnica Ivana Oblak, ki je prišla v Šmihel tudi z namenom, da začne s poučevanjem gluhonemih deklic v slovenskem jeziku. Na šoli so ustanovili poseben oddelek s prilagojenim programom, ki pomeni tudi najzgodnejši začetek slovenske surdopedagogike, saj je bila to prva šola za gluhoneme otroke na Kranjskem. 

O tem pomembnem dogodku je 27. oktobra 1886 poročal ljubljanski dnevnik Slovenec: »Začele pa bodo šolske sestre že prihodnji mesec tudi s šolo, kakoršne na Kranjskem še ni, s šolo za gluhoneme deklice. Podučevali se bodo tukaj gluhonemi otroci v slovenskem jeziku, kar je neprecenljiva dobrota, ker gluhonemi, kateri pridejo iz Linca ali kacega druzega nemškega vstava, razumejo le nemški in ko iz vstava domú pridejo, s svojimi domačimi govoriti ne morejo – so zopet tako rekoč mutasti. Ako imajo kje na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem ali tudi Hrvaškem starši kako gluhonemo hčer, naj jo pošljejo le sem in nazaj jo bodo dobili izurjeno v slovenskem branji, pisanji, računstvu, ročnih ženskih delih, dobro podučeno v krščanskem nauku in skoraj gotovo bo zmogla tudi govoriti. Boljši dote gluhonemi hčeri starši ne morejo dati, kakor če jo dadó v taki šoli izučiti.«

Pouk gluhonemih deklic se je prvič začel 15. novembra 1886 pod vodstvom učiteljice s. Ivane Oblak. Prvo leto jih je bilo sedem, vsako naslednje leto pa se je njihovo število povečalo; leta 1899 je bilo v zavodu že čez 30 gluhonemih učenk iz raznih krajev kranjske dežele.

Organizacija pouka je bila podobno urejena kot v goriškem zavodu za gluhonemo mladino, od koder so izhajale prve učiteljice in so bile zato seznanjene z organizacijo in metodami dela z gluhonemimi. Gluhoneme deklice v Šmihelu so se v šestih letih, kolikor je trajalo šolanje, usposobile predvsem za gospodinje, hišne pomočnice in delavke. Po končani šoli so se dekleta vrnila k svojim staršem, nekatera so si našla zaposlitev; tiste učenke, ki niso imele več svojcev, pa so ostale kar pri sestrah, med katerimi se je večina znala pogovarjati tudi s kretnjami. Tako so poleg vzgoje in izobrazbe dobile v samostanu tudi svoj drugi dom, kjer so se posvečale praktičnemu delu, npr. gospodinjskim opravilom, šivanju, vrtnarjenju, pranju in likanju. Sestre so zanje skrbele in jih vzdrževale do njihove smrti, čeprav se je samostan vedno boril s finančnimi težavami.

Šola za gluhoneme deklice je prenehala delovati 30. julija 1904, štiri leta po ustanovitvi državnega zavoda za gluhe dečke in deklice v Ljubljani. V osemnajstih letih svojega delovanja je šola v Šmihelu s tehniko glasovno-govorne metode izšolala okrog 100 gluhih učenk v slovenskem jeziku in jih usposobila za življenje v družbi, iz katere so bile do takrat izključene. V tem je tudi njen največji pomen. Ves ta čas je s. Ivana Oblak delovala kot učiteljica, vse do smrti 30. novembra 1927 pa je ostala predstojnica samostana in vzgojiteljica kandidatk za sprejem med šolske sestre, ki so imele pomembno vlogo pri dvigu izobrazbe med dekleti na Slovenskem.

Vir: 

http://notredamke2.rkc.si/provinca/zgodovina/ZG_SLO_ND.pdf 

Partnerji projekta

Financerji projekta

©Published 2019