sestra MARJETA GERZIN - prva predstojnica v novomeški ženski bolnišnici
rojena Agnes (tudi Agneta) Gerzin
(27. 10. 1882 v Mihelji vasi/18. 3. 1968 na Raki)
V javni ženski bolnišnici v Novem mestu (Cesarice Elizabete bolnica) je sestra Marjeta svoje delovno mesto nastopila eno leto po njenem odprtju. V bolnišnici, kjer so najprej zdravili bolnice z ginekološkimi težavami, je bila predstojnica, vodja ženskih strežnic, asistentka, anestezistka in upravljavka z rentgenom.
Sestra Marjeta Gerzin (označena s križcem), hrani Provincialni arhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni Ljubljana.
Arhivska objava iz leta 2019 s tedaj dostopnimi viri:
Agneta Gerzin, sestra Marjeta (1882-1968) - prva predstojnica v novomeški ženski bolnišnici
Agneta Gerzin - sestra Marjeta se je rodila 27. oktobra 1882 v Mihelji vasi pri Črnomlju očetu Janezu in materi Mariji, rojeni Jerman. 23. junija 1903 je vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni – usmiljenk. Z redovnim imenom s. Marjeta je v Novem mestu delovala od leta 1909 do 1927, s prekinitvijo od leta 1914 do 1916, ko je opravljala delo v bolnišnici Rdečega križa v Osijeku in bila leta 1917 odlikovana z vojnim križcem za civilne zasluge tretjega razreda.
V Novo mesto je prišla kot bolničarka eno leto po odprtju javne ženske bolnišnice, ki so jo 18. novembra 1908 prevzele v oskrbo sestre usmiljenke. Od leta 1916 do leta 1927 je bila t. i. hišna predstojnica oz. vodja bolniških strežnic v novomeški ženski bolnišnici. Ta je bila sprva namenjena zdravljenju bolnic s porodniškimi, ginekološkimi in s kirurgičnimi obolenji, kasneje pa so sprejemali tudi bolnice z drugimi obolenji ter otroke obeh spolov do šestega leta starosti. Po prvi svetovni vojni se je bolnišnica otepala s hudimi težavami – organizacijskimi, prostorskimi, kadrovskimi in finančnimi. Zaradi slednjih je bila celo pred tem, da jo ukinejo. To se sicer ni zgodilo in sestre usmiljenke so opravljale svoje poslanstvo vse do leta 1948, ko so morale bolnišnico zapustiti zadnje redovnice.
Po odhodu iz Novega mesta je s. Marjeto pot zanesla v Beograd, kjer je deset let delovala kot bolničarka in hišna predstojnica v sanatoriju Vračar, leta 1937 pa v Skopju kot bolničarka in hišna predstojnica v Domu sv. Marte. Že naslednje leto se je bolna vrnila v Ljubljano, po bivanju v sanatoriju Leonišče pa je okrevala pri domačih v Hotemežu. Drugo svetovno vojno je preživela kot hišna predstojnica v beograjski sirotišnici, po končani vojni pa je nekaj časa preživela najprej v Marijinem domu v Ljubljani in nato v Šentrupertu. Leto 1949 je prebila v upravnih zaporih, najprej na Kočevskem, nato v Škofji Loki, potem pa se je naselila pri domačih v Dolu pri Hrastniku.
Zadnja leta življenja je preživela v Domu onemoglih sester na Raki pri Krškem, kjer je 18. marca 1968 tudi umrla.
Vir:
Slovenec, 25. september 2017
Arhiv RKC, Ljubljana