Ilka Vašte (1891-1967) - pisateljica, ki je slovensko preteklost prestavila v povesti iz davnih dni

Ilka Vašte, rojena Klotilda Franja Burger, se je rodila 2. junija 1891 v Novem mestu. Bila je prvorojenka Franje Rohrmann in Antona Burgerja, ponosnega Slovenca, ki se je s svojim vzkipljivim in uporniškim značajem pogosto upiral nadrejenim. Zaradi tega so ga iz Novega mesta kazensko prestavili najprej v Kostanjevico na Krki, nato še v Ribnico in Ljubljano, kjer se je Ilka tudi šolala. Bila je odlična učenka in dijakinja, najboljša na učiteljišču, briljirala je pri maturi, hlepela po znanju in vneto brala. Želela je tudi slikati. Bila je učenka Ivane Kobilca, ki je v njej prepoznala likovno nadarjenost in jo poučevala v svojem ateljeju. Toda Ilka se je slikarski akademiji morala odreči zaradi slabega gmotnega položaja staršev, ki so težko šolali že njenega brata, študenta. Svoje občutke ob odpovedi slikarstvu je izrazila v avtobiografiji Podobe iz mojega življenja (Mladinska knjiga, 1964): »Norčevala sem se v grenkem zasmehovanju svoje otroške ponižnosti iz pogumnih bojevnic za žensko enakopravnost, toda prvikrat sem se bridko zavedala, da se mi godi krivica le zato, ker sem --- ženska. Stopila sem v senco, ker sem le predobro vedela, da to pričakujejo starši od mene, toda v meni je bil že trden sklep, da si iz lastne sile priborim prostor na soncu …« (str. 79)

 

Bila je nadpovprečno bistra, po značaju pa odkritosrčna, odrezava in uporniška ter vzkipljiva kot njen oče. Pod vplivom del svobodomiselnih piscev (Sienkiewicz, Rousseau …) je postala ateistka, ki se je zavzemala za šibke in zatirane. Njeno prvo delovno mesto je bilo v Krašnji pri Lukovici, kjer je začela tudi pisateljevati (spis Aljana). Na Jesenicah in na Breznici pri Žirovnici je dobila naslednji službi. Bila je znana kot zahtevna, a pravična učiteljica. Po lastnih besedah si učiteljskega poklica ni izbrala sama, ampak ji ga je dala narava. Vodstvo Ciril-Metodovega društva jo je leta 1913 poslalo v Trst, kjer je med tržaškimi Slovenci spoznala tudi učitelja, planinca, pianista in baritonista Avgusta Vašteta, se vanj zaljubila in se poročila. Rodili sta se jima hčerki. To je bilo najsrečnejše obdobje v njenem življenju. Žal pa je prva svetovna vojna družinsko idilo uničila. Avgust je bil vpoklican v vojno. Vrnil se je šibkega zdravja, tako da je zaradi španske gripe umrl. Poleg moževe smrti so Ilko prizadele tudi nove meje. Trst je bil po razpadu Avstro-Ogrske priključen k Italiji in mlada vdova se je s hčerkama preselila v Ljubljano k materi in očetu. Tam je začela znova poučevati in snovati romane. Med okupacijo je sodelovala z Osvobodilno fronto, po letu 1945 pa je postala gimnazijska profesorica. Življenje po vojni je bilo zanjo zelo težko. Naložila si je veliko političnih funkcij, bila pa je tudi močna opora svojima hčerkama in vnukinji. Poročila se ni nikoli več. O svojem življenju je povedala: »Ni mi prizanašalo z izkušnjami, vendar – vse je zgladilo najboljše zdravilo srčnih bolezni – delo, trda dolžnost do otrok in hladna pamet zrelih let.« Bremena so jo izčrpavala, zato je zbolela. Umrla je 3. julija 1967 v Ljubljani, skoraj do zadnjega vprežena v gospodinjsko pomoč, mlajši hčerki in književno delo.

Ilka Vašte je pisala za preproste ljudi in mladino. Literarna kritika ji je pogosto očitala (in ji še vedno) trivialnost, vendar ni nikoli dovolila, da bi ji kritika prišla do živega. V Trstu je leta 1921 izdala Pravljice, odraslim pa je namenila dela z zgodovinsko in avtobiografsko tematiko, ki jih odlikuje realističen slog pisanja. Je ena najplodovitejših slovenskih romanopisk.

 

Med njenimi deli izstopa zlasti Roman o Prešernu (1937). Z njim je hotela bralcem približati našega največjega poeta, njegovo življenjsko pot in značilnosti časa, v katerem je živel. Roman je doživel številne ponatise, kar dokazuje, da so ga bralci dobro sprejeli. Leta 1940 ga je avtorica dramatizirala pod naslovom Visoka pesem, uprizorili pa so ga v Šentjakobskem gledališču.

V trilogiji Zaklad v Emoni, Svet v zatonu in Mejaši je oživila tolminske Slovane in njihove boje z Langobardi. V poznejšem obdobju je napisala še romane Umirajoče duše, Rožna devica iz dni Napoleonove Ilirije in pesnika Valentina Vodnika ter Vražje dekle, ki se dogaja na Valvasorjevem Bogenšperku in v Krškem. Dogajalni kraj zadnje trojice v preteklost umeščenih romanov je Novo mesto. Naslovi le-teh so Gričarji, Upor in Izobčenec. V slednjem je glavna oseba Janez Trdina.

 

Posebno usodo ima njen zadnji objavljeni roman Žrtev novega življenja, ki je izšel šele spomladi 2017 pri novomeški založbi Goga. Ilka Vašte je na povabilo Prešernove družbe že leta 1959 napisala pripoved o delovanju mladih komunistov pred drugo svetovno vojno, med okupacijo in po osvoboditvi, vendar jo je tedanji urednik pri Prešernovi družbi Miško Kranjec zavrnil kot neprepričljivo in neprimerno za objavo. Čeprav je pisateljica roman o študentki medicine in komunistki Mari še predelovala, se za objavo ni odločila.

Pisateljica Ilka Vašte si s svojim delom med slovenskimi književnimi ustvarjalci zagotovo zasluži pomembno mesto. Novomeščani je niso prezrli, po njej so poimenovali ulico. Leta 1955 je za svoje delo prejela Trdinovo nagrado. Tudi Domoznanski oddelek Študijske Knjižnice Mirana Jarca hrani več rokopisov, pisma, fotografije in knjižno vitrino, v kateri so prve izdaje romanov in drugih njenih del. Vse, kar je zbrano in ohranjeno, predstavlja pomemben del pisateljičine slovstvene zapuščine.

 

Viri:

  • Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Založba Tuma, 2007.

  • Emil Cesar: O romanu Žrtev novega življenja. V: Ilka Vašte: Žrtev novega življenja. Novo mesto: Goga, 2017.

Partnerji projekta

Financerji projekta

©Published 2019