Prim. dr. Marija Masten (1911-1981) - prva slovenska kirurginja

Marija Masten se je leta 1911 rodila v Kranju, kjer je preživela mladost. Medicino je študirala v Ljubljani in Innsbrucku, kjer je leta 1936 promovirala. Zaposlila se je v ljubljanski bolnišnici, kjer se je navdušila za kirurgijo, leta 1942 opravila izpit za kirurginjo in tako postala prva slovenska kirurginja. Do 1950 je delala v Ljubljani, nato pa na kirurškem oddelku v Novem mestu.

Že leta 1950 je občasno prihajala v novomeško bolnišnico v pomoč, leta 1951 pa se je za stalno naselila in zaposlila v Novem mestu. Celih osem let sta bila s prof. dr. Bajcem edina kirurga na oddelku novomeške bolnišnice. Ob vsej obilici dela in odgovornosti je bila na plečih obeh kirurgov še skrb za napredek oddelka in vzgojo kadra. Prvim generacijam bolničark na Dolenjskem je predavala anatomijo. Leta 1960 je postala predstojnica novoustanovljenega oddelka za rehabilitacijo.

Leta 1969 je postala primarijka in ob tej priložnosti so v Dolenjskem listu zapisali: »Dr. Marija Masten, prva slovenska kirurginja, je pred dnevi postala primarij. Njena življenjska pot je bila tokrat kronana s pomembnim dejanjem. Za svoje strokovno delo in nesebično pomoč človeku je dobila priznanje, ki ga je kot skromna zdravnica hotela kar zamolčati. /…/ Vedno skromna in tiha je primarij dr. Mastenova težko privolila v razgovor. Povedala je, da nima rada publicitete in da ji je najbolj po volji njeno življenje, ki teče točno po utečenem tiru k edinemu cilju nasproti, da uspeva v stroki in pomaga človeku. Čestitkam prvi slovenski kirurginji — primariju se pridružujemo tudi mi!« (Dolenjski list, 20. 3. 1969).

Pri delu je bila dr. Masten predana in požrtvovalna strokovnjakinja, za napredek je žrtvovala tudi del zasebnega življenja. Kot so po njeni smrti julija 1981 zapisali v Dolenjskem listu, je bila »pomemben člen v maloštevilni zdravniški ekipi, ki je po vojni v težavnih razmerah uspešno zastavila svoje odgovorno delo v skrbi za zdravje človeka na Dolenjskem«. Celih 25 let je delala na kirurškem oddelku, dokler je ni huda bolezen prisilila, da se je upokojila, vendar je še pet let vodila rehabilitacijski oddelek. Umrla je 1. junija 1981 v Ljubljani, pokopana je v Kranju.

S svojo predanostjo delu in svojim pacientom je uživala veliko spoštovanje med ljudmi in v Dolenjskem listu so zapis ob njeni smrti zaključili z besedami: »Njenih zaslug za napredek zdravstva in zlasti kirurgije v novomeški bolnišnici ni moč oceniti z nekaj besedami. To najbolj vedo njeni sodelavci, učenke in učenci, njeno skrb za vrnitev zdravja ali ohranitev življenja pa številni pacienti. Vsi ti jo bomo ohranili v lepem spominu

Viri:

Partnerji projekta

Financerji projekta

©Published 2019