Vera Albreht, roj. Kesler (1895–1971) – pesnica, pisateljica, publicistka in prevajalka

Družina Kesler

Vera Albreht se je rodila v Krškem 12. februarja 1895. Njena mati Marija Kesler, rojena Trenz, je bila po očetu nemškega, po materi pa moravskega rodu. Njena družina je imela v lasti graščino Draškovec pri Šentjerneju na Dolenjskem; doma so govorili nemško. Alojzij Kesler, čigar mati je izhajala s Šentjernejskega polja, je bil zaveden Slovenec. Po končani novomeški gimnaziji je doštudiral pravo in nato služboval po dolenjskih krajih, zato se je družina večkrat selila. V Novem mestu sta se rodili Mici in Ani, v Krškem sta na svet prijokali še Vera in leto mlajša Slava. Kmalu po Slavinem rojstvu se je družina vrnila v Novo mesto, kjer so se deklice začele tudi šolati.

Mati in hčere so se leta 1906 preselile v Ljubljano. V stanovanju je bil edini večji luksuz črn pianino, vendar se je Marija Kesler izkazala za zelo gospodarno žensko in že naslednje leto s posojili postavila vilo na Bledu, kjer je sprejemala tudi tuje goste in tako odplačevala in vzdrževala hišo. Med gosti so bili tudi številni umetniki, profesorji, znanstveniki in druge javne osebnosti.

Že leto po vselitvi v ljubljansko stanovanje je Marija Kesler na pobudo hčera na dom povabila pisatelja Ivana Cankarja, ki se je kot kandidat socialnodemokratske stranke zaradi volitev v državni zbor ravno mudil v Ljubljani. Cankar je vabilo sprejel in postal stalen gost. H Keslerjem je pripeljal mnoge umetnike. »V našo hišo so zahajale mlade študentke in študenti Melitta Levčeva, Dana Koblerjeva, […]. Cankar nas je seznanil z Etbinom Kristanom, z njegovo ženo, Vladimirjem Levstikom, Cvetkom Golarjem, pozneje je pripeljal Otona Župančiča. V tej družbi smo mnogo govorili o literaturi, čitali in recitirali. Dana je igrala na klavir. Postali smo iskreni prijatelji in Cankarja smo imeli vsi radi. Ivan pa se je zaljubil vame …« se je spominjala najstarejša hči Mici (Kessler - Čop 1954).

Druženje z umetniki je močno vplivalo na mlade Keslerjeve hčere, tudi na Vero, ki je že štirinajstletna, morda celo trinajstletna začela pisati pesmi.

 

Licejke in Gospodična Cizara (1907–1913)

Sestri Vera in Slava sta leta 1907 začeli obiskovati Mestni dekliški licej v Ljubljani. Licejke se niso smele udeleževati društev brez dovoljenja kuratorija, niso smele med sabo snovati društev ali »brez dovolitve ravnateljeve z izdelki svojega duha stopati v javnost« (ZAL LJU 28). Vera je kmalu pokazala uporniško držo. Po letu šolanja je na primer z nekaterimi sošolkami prihajala k pouku v živo rdečih bluzah kot znak protesta proti avstro-ogrskemu cesarstvu, ker je avstrijsko vojaštvo streljalo na demonstrante. Tako se je začelo Verino uporniško družbeno-politično delovanje, aktivno se je pridružila tajnemu dijaškemu gibanju Preporod (Lovšin, 1970). V šolskih letih 1911/1912 in 1912/1913 so Vera in sošolke – somišljenice izdajale skrivni rokopisni list z naslovom Gospodična Cizara, neodvisen političen list: glasilo svobodnega društva ino prosvete ... leposlovna in poučna vsebina za stare in mlade ljudi. Naslov so povzele po pripovedki Janeza Trdine (1882/1888) o gospodični Cizari, ki se je zaradi uroka rodila s ptičjo nogo. Skladno s programom Preporoda so v listu branile avtonomnost jezika; skrivaj so se učile ruščine, srbohrvaščine, se dopisovale z dijaki iz Bosne, Srbije, Dalmacije, brale slovanska dela ... (Župančič, 2018), torej je imelo njihovo delovanje vse značilnosti literarnih krožkov vajevcev in članov moderne. Čeprav pesmi nimajo umetniške vrednosti, so pomemben dokument časa tudi z vidika feminističnega gibanja, saj dokazuje obstoj skrivnega povezovanja med dijakinjami liceja, namenjenega vzgoji »vrlih Slovenk, ki bodo ljubile svoj rod in dom: dobrih gospodinj, ki bodo največjo tolažbo iskale in nahajale pri rodbinskih ognjiščih, pa tudi pravih patrijotk« (Izvestje 1907/08).

Pobudnica, urednica in duša glasila je bila ravno Vera. Vanj je pisala, ga ilustrirala in pridobivala avtorje. Z grafološko analizo je bilo potrjeno predvidevanje, da so (dr.) Vergerij in ABSALON oz. Absalon Verini psevdonimi. Iz vsebine njenih besedil je razvidno, da je bila šestnajstletna Vera raziskovalni tip pisca, z višjo stopnjo grafične zrelosti, odločna, hitra, z močno voljo in z visoko postavljenimi cilji.

Za sodelovanje pri Gospodični Cizari je prepričala tudi Ivana Cankarja in Otona Župančiča. Pod psevdonimom Janez je Cankar lastnoročno zapisal sestavek Moje življenje o vrhniški enajsti šoli pod mostom (zametek kasnejših črtic Moje življenje) (Janez [= Ivan Cankar], 1921), Župančič pa pod psevdonimom Kiroilija (v finščini književnik) humoresko Varalo v dragatuškem narečju o prebrisanih belokranjskih ciganih (Kiroilija [= Župančič], 1949).

Vera in njene sotrudnice so svoja besedila pošiljale tudi urednici Domačega prijatelja Zofki Kveder. Leta 1911 je v Domačem prijatelju izšla Verina črtica Bela cesta, v naslednjih dveh letih je sledilo pet pesniških prvencev, objavljenih pod psevdonimom VERA (Župančič 2018).

Po smrti očeta Alojza Keslerja februarja 1913 sta mladoletni Vera in Slava dobili variha* – Otona Župančiča, ki se je kasneje poročil z njuno sestro Ani (ZAL LJU 197).

 

Viharni časi (1914–1945)

Potem ko sta Vera in Slava končali šolanje na liceju, so Keslerjevi prodali pianino, da sta se dekleti v šolskem letu 1913/14 lahko vpisali na dunajsko eksportno akademijo. Študij je prekinila vojna in Vera se je zaposlila najprej v Linzu v tovarni Franck, nato pa v Celju v žganjarni Roberta Diehla. Leta 1917 je odšla k sestri Mici, učiteljici na Jesenicah, kjer je delovala kot bolničarka Rdečega križa.

V Karavanškem železniškem predoru v Podrožci se je kot prostovoljka priključila borcem za severno mejo in to odločitev utemeljila tako: »Sem se tudi jaz vključila v boj za severno mejo. Saj sem vselej skušala ostati zvesta Cankarjevim idejam, ki mi jih je še otroku vcepil v dušo in srce.« (Albreht 1968). Delovala je kot sestra Rdečega križa v sestavi 1. bataljona Ljubljanskega pehotnega polka. Pri opravljanju dela »je tvegala svoje življenje tudi takrat, kadar je bilo treba – brez kritja! – nuditi prvo pomoč nepokretnemu ali umirajočemu ranjencu izven predora« (Pičman 1970)*. Vera Albreht torej ni bila le trmasta, vztrajna in uporniška, temveč tudi pogumna. Za zasluge v bojih za severno mejo je bila odlikovana s spominsko svetinjo. V Podrožci je bila vsaj od 9. januarja do velike noči (20. aprila 1919).

Decembra 1918 so se zgodili prelomni dogodki v Verinem življenju. Umrl je Ivan Cankar, ki je močno vplival na njeno svetovnonazorsko opredelitev in široko literarno razgledanost. Teden dni pozneje je Vera Kesler na Cankarjevem večeru v Mestnem domu v Ljubljani (Slovenski narod, 1918) osebno spoznala pesnika, prevajalca in kritika Frana Albrehta. Pol leta kasneje sta se poročila. (Tudi njuno stanovanje je – tako kot materino – postalo shajališče številnih umetnikov.)

Vera je razviharjena od grozot vojne in čustveno dovzetnejša hitro pesniško dozorela. V pesmih iz prve svetovne vojne Begunke (Kesler 1918) ter Vrnitev in Naša jesen (Albreht 2015) zaznamo začetke aktivnega zavzemanja Vere Albreht za ženska, socialna in manjšinska vprašanja (Župančič, 2017), o katerih je pozneje pisala v pesmih Na Bledu 1933, Na gori, Pesem časa idr. (Albreht 2015) in člankih Medsebojno žensko delo za zaščito narodnih manjšin (Albreht 1923b) in Za mir in svobodo (Albreht 1924).

V službi je bila na mestu uradnice pri časopisu Jugoslavija. V tem času je že sodelovala v Društvu slovenskih pisateljev (DSP; ARS AS 2027), klubu PEN in objavljala lirsko poezijo v listih Jugoslavenska žena (1918–1919), Svoboda (1919–1920) in Ženski svet (1923–1934). Vera Albreht je osebno občutila zapostavljanje žensk, hkrati pa je bila dovolj uporna in samozavestna, da je aktivno delovala v več ženskih gibanjih: leta 1923 je bila delegatka »Male ženske Antante« v Bukarešti in tudi edina predstavnica Jugoslavije na mednarodni konferenci »Ženske lige za mir in svobodo« v Podӗbradyju na Češkoslovaškem, kjer je opozorila na težave jugoslovanskih manjšin v Avstriji in Italiji. Ob italijanskih odlokih o ukinitvi materinščine v okrajih Postojna, Trst in Gorica se je leta 1923 prva odzvala s Protestno resolucijo proti nasilnemu potujčevanju našega naroda, objavljeno v prilogi časopisa Jutro Beseda naših žen (Albreht 1923a).

Za otroke je objavljala pesmi, pravljice in zgodbe v Našem listu (1921–1924), Novem rodu (1922–1924) in Zvončku (1929–1931). Po pričevanju Minke Govekar (1926) je imela Vera Albreht za tisk pripravljeno zbirko pesmi za otroke z lastnimi ilustracijami.

Po okupaciji leta 1941 je postala aktivistka Osvobodilne fronte in z možem sodelovala v uredništvu in pri oddajanju Radia Kričač. Med vojno je bila večkrat zaprta (Šentpetrska kasarna, zapori policije v Ljubljani, jetniški oddelek splošne bolnice). Januarja 1944 so jo internirali v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, Frana pa istega dne v Dachau. Oba sta preživela in po osvoboditvi živela v Ljubljani. Svojih otrok Albrehtova nista imela, zato sta nudila topel dom Jovu K., vojni siroti iz Bosne.

Za svoje delovanje med vojno in po njej je prejela odlikovanji red zaslug za narod s srebrno zvezdo ter za požrtvovalno delo in sodelovanje pri organizaciji in delovanju radia OF »Kričača« red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem. Umrla je v Ljubljani 25. maja 1971, prav na 52. obletnico poroke.

 

Povojno obdobje

Vera Albreht je po vojni nadaljevala s pisanjem; pesmi, zgodbe in basni je objavljala v revijah kot pesnica, publicistka, mladinska pisateljica in prevajalka predvsem mladinske proze in poezije iz nemščine, češčine, bolgarščine, srbščine in hrvaščine.

Pesmi in prozo za otroke je objavljala v Cicibanu, Pionirju, Najdihojci, Slovenskem poročevalcu itd. Pesmi za malčke so izšle v več slikanicah, večji otroci so trli uganke iz Verinih Orehov (1950b) in prebirali pesmi iz zbirk Mi gradimo (1950a), Vesela abeceda (1955), Pustov god (1965), ABC (1969). Nekatere pesmi so uglasbili Peter Lipar, Slavko Mihelčič, Karol Pahor.

Igrica Punčka se je vrnila (1951, 1964) je bila izvajana na Radiu Ljubljana, štiri pravljice so kot radijske oddaje doživele premiero leta 1978. Objavi pravljice Lupinica (1956) v obliki časopisnega podlistka v Slovenskem poročevalcu je sledilo pet natisov Lupinice, bila je prevedena tudi v srbohrvaščino (1959). Pravljica Babica in trije vnučki (1964) je izšla tudi v slovaškem prevodu.

Mladostne spomine na pokrajino in ljudi na Šentjernejskem polju, kjer je preživljala počitnice na materinem domu v Draškovcu, je strnila v knjigi Nekoč pod Gorjanci (1960). Zanjo je leta 1961 prejela Trdinovo nagrado. V prispevku Letošnji Trdinovi nagrajenci novinar Dolenjskega lista povzema misli, s katerimi je pesnik Cene Vipotnik* v nagrajeni knjigi pospremil spomine Vere Albreht na otroštvo: »V njenih delih so spet oživele samotne kmetije pod Gorjanci, vaški in trški posebneži, siromašni in po srcu dobri ljudje ter bogate in domišljave, pa še bolj ošabne nemške tete. Mnogo lepega je povedala pisateljica otrokom o dobri Otiliji*, ki po­bira in vzreja dojenčke, o čarovnikih, ki čarajo in nič ne začarajo, o nesrečnikih in ču­dakih, vendar vse s pogledom otroka, ki ga vzradosti še tako neznatno dejanje. Iz knjižice Vere Albreht zaveje v otro­ških spominih napisana preteklost, ves njen čar in sivina ter trdo življenje gorjanskega človeka. Ob branju teh spo­minov bo mladina prisrčno prevzeta od tihe sreče, ki ple­meniti srca in ne mine« (Dolenjski list, 20. 7. 1961).

Leta 2019 sta izšli zbirki pesmi za otroke Pridite, pomlad je tu! (Mladinska knjiga) in Kam bi šel, kam bi šel? (Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine), v katerih so mladim bralcem predstavljene tudi pesmi iz obdobja med vojnama, ki do tedaj še niso bile objavljene v zbirki.

 

Osebnoizpovedna poezija Vere Albreht

Zrela poezija Vere Albreht, namenjena odraslim bralcem, je bila objavljena v revijah in časopisih ali je ostala v rokopisih in tipkopisih. Morda je čutila, da bi težko konkurirala že uveljavljenima pesnikoma, možu Franu Albrehtu in svaku Otonu Župančiču. Tako so prve pesmi v knjižni izdaji izšle v zbirki Ravensbriške pesmi (1977) skupaj s pesmimi Katje Špur. Cikel Noči brez zvezd prinaša pretresljivo lirsko pričevanje Vere Albreht o trpljenju v taborišču; večino teh pesmi je napisala v Ravensbrücku.

Ob 120-letnici rojstva Vere Albreht so v zbirki z naslovom Pelin v srcu (2015) izšle do tedaj v knjižni izdaji še neobjavljene osebnoizpovedne pesmi. Zbirka, ki jo je uredila Alenka Župančič, obsega 88 pesmi, urejenih v 9 poglavij. Izpuščenih je 32 pesmi, ki so objavljene v Ravensbriških pesmih (1977).

V zapuščini se nahajajo še priložnostne pesmi, tj. pesmi ob osebnih jubilejih prijateljev in moža ter pesmi in epigrami, v katerih so večinoma omenjene javne osebnosti iz kulturnih krogov. Te pesmi po eni strani razkrivajo duhá časa, po drugi strani pa razkrivajo avtoričino duhovitost in pikro kritičnost do družbe.

Tudi osebnoizpovedna poezija je vzbudila pozornost skladateljev: Ravensbriško pesem je uglasbil Radovan Gobec (1979), Marjan Kozina (1957) pa je za glas in klavir uglasbil tri osebnoizpovedne jesenske pesmi Vere Albreht.

 

Zaključek

Čeprav je Vera Albreht v Novem mestu preživela le otroštvo, se je vanj vedno rada vračala in ga ljubkovalno imenovala »moje mesto, rodno mesto in mestece moje mladosti«. Povezanost z Novim mestom in Dolenjsko je dokazala tudi s tem, da je svojo literarno zapuščino v oporoki poklonila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Zadnja leta je Vera Albreht po zaslugi Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter novomeškega projekta Pozabljena polovica Novega mesta v Novem mestu sicer spet deležna pozornosti, vendar bi si je glede na veliko in zelo raznovrstno ustvarjanje zaslužila še več.

Alenka Župančič,
Jožica Jožef Beg

 

*Stara oblika besede varuh. Zapisana je pri Pleteršniku in starejših piscih.

*Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, VII A, št. 5, Izjava (Edo Pičman, rez. artilerijski kapetan I. razreda), IN = 6906.

*Cene Vipotnik v knjigi Nekoč pod Gorjanci ni naveden; da je avtor spremnega besedila, razkriva članek neimenovanega novinarja v Dolenjskem listu.

*Vipotniku se je zapisalo ime rejenke Otilije namesto rejnice Jernejevke. Napako sta spregledala govorec na podelitvi nagrad in novinar Dolenjskega lista (20. 7. 1961).

 

Viri:

  • ARHIV RS
    - AS 2027 Društvo slovenskih pisateljev

  • ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA
    - ZAL LJU 28, Kuratorij učnih in vzgojnih zavodov za žensko mladino, Ljubljana, škatla 2. Disciplinarni predpisi za gojenke mestnega dekliškega liceja in z njim povezanih oddelkov. Vedenje zunaj šole (§. 20.), 1908, Ljubljana.
    - ZAL LJU 197, škatla 5, 79-82, Licej, Glavni katalog, 1912/13, VI. A razred.

  • NUK
    - Zapuščina Alojza Kraigherja, Ms 1560, Mapa 33.
    - Mici Kessler - Čop, pismo Alojzu Kraigherju, 20. 5. 1954, hrani NUK.
    - Zapuščina Izidorja Cankarja, Ms 840, Gospodična Cizara.

  • KNJIŽNICA MIRANA JARCA Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja. Zapuščina Vere Albreht, Ms 254.
    - Vera Albreht, Trma, Ms 254, IN = 6818.
    - Edo Pičman, 1970, Ms 254, VII A, št. 5, Izjava (Edo Pičman, rez. artilerijski kapetan I. razreda), IN = 6906.

  • ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino
    - Kartoteke književnika, Vera Albreht, Leksikografski zavod., FNRJ, Zagreb

  • ČASOPISI
    - Slovenski narod. Cankar govori. 19. 12. 1918.
    - Dolenjski list. Letošnji Trdinovi nagrajenci. 20. 7. 1961. Dostopno 18. 5. 2021 na http://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1961/DL_1961_07_20_29_591.pdf.

  • NOTNO GRADIVO
    - Marjan Kozina, 1957: Tri pesmi na besedilo Vere Albrehtove. [Za glas in klavir]. Notno gradivo. Ljubljana : Društvo slovenskih skladateljev.
    - Radovan Gobec, 1979: Ravensbriška pesem. Ženski zbor. Besedilo Vere Albrehtove. Notno gradivo. Ljubljana : Društvo slovenskih skladateljev.

  • LITERATURA
    - Vera Albreht, 1923a: Beseda naših žen. Protestna resolucija. Jutro 4/241. 3. Tudi na spletu.
    1923b: Medsebojno žensko delo za zaščito narodnih manjšin. Ženski svet 1/12. 284–285.
    1924: Za mir in svobodo, Ženski pokret 5/1–2. 12–18.
    1926: Ženski pokret v Sloveniji, Ženski svet 4/6. 180–181.
    1950a: Mi gradimo. Ilustriral France Slana. Ljubljana: Mladinska knjiga.
    1950b: Orehi. [Ilustriral Igor Pleško]. [Ljubljana]: Mladinska knjiga.
    1951 in 1964: Punčka se je vrnila. Radio Ljubljana.
    1955: Vesela abeceda. Ilustrirala in opremila Cita Potokar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
    1956: Lupinica. Risal Miki Muster. Slovenski poročevalec 17/39–122.
    1959: Lupinica. Prevedel Milan Rakočević. Risal Miki Muster, Titograd, 1959.
    1960: Nekoč pod Gorjanci. Ilustrirala Melita Vovk. [Ljubljana] : Mladinska knjiga.
    1964: Babica in trije vnučki. Ilustrirala in opremila Cita Potokar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
    1965: Pustov god. Ilustrirala Melita Vovk - Štih. [Ljubljana]: Mladinska knjiga.
    1968: Spomin na Cankarja. Naši razgledi. 21. 12. 1968/17. 724.
    1969: ABC. Podobe Marička Koren. Ljubljana: Mladinska knjiga.
    - Vera Albreht in Katja Špur, 1977: Ravensbriške pesmi. Ur. Erna Muser. Murska Sobota: Pomurska založba.
    - Vera Albreht, 2015: Pelin v srcu. Ur. Alenka Župančič. Ljubljana: Forma 7.
    2019a: Pridite, pomlad je tu! Ilustrirala Polona Lovšin. Ur. Irena Matko Lukan. Ljubljana: Mladinska knjiga.
    2019b: Kam bi šel, kam bi šel? Ilustracije Tea Skupek. Ur. Jasna Švajger. Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine.
    - I. C. [= Ivan Cankar], 1921: Dve Cankarjevi avtobiografiji. Cankarjev zbornik. Ur. Joža Glonar. Ljubljana: Tiskovna zadruga.
    - Minka Govekar, idr., 1926: Slovenke in slovensko slovstvo. Ur. Minka Govekar. Slovenska žena. 104.
    - Izvestje mestnega dekliškega liceja v Ljubljani in z njim združenih oddelkov (1907/1908). Na spletu.
    - Vera Kesler [= Vera Albreht], 1918: Begunke. Ženski svijet Zagreb 2/8. 319.
    - Vera Kesslerjeva [= Vera Albreht], 1911: Bela cesta. Domači prijatelj 8/9. 263–267.
    - Vera Keslerjeva [= Vera Albreht], 1918: Begunke. Ženski svijet Zagreb 2/8. 319.
    - Kiroilija [= Oton Župančič], 1949: Varalo. Ciciban 5/1. 2–3.
    - Evgen Lovšin, 1970: Seznam preporodovcev 1912–1914. Ur. Adolf Ponikvar. Preporodovci proti Avstriji. Ljubljana: Zavod »Borec«.
    - Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, VII A, št. 5, Izjava (Edo Pičman, rez. artilerijski kapetan I. razreda), IN = 6906.
    - Janez Trdina, 1882/1888: Gospodična Cizara. Bajke in povesti o Gorjancih. Ur. Janez Trdina. Ljubljanski zvon 2/– . 716–724. Na spletu.
    - [Vipotnik Janez], 1960: Kolofon, Nekoč pod Gorjanci. Ljubljana: Mladinska knjiga.
    - Alenka Župančič, 2017: Odmevi Velike vojne, suše in gladu v Istri, begunstva in ranjencev v pesmih Vere Kesler - Albrehtove. Istra v veliki vojni: glad, bolezni, smrt. (slo., hr., it.). 287–300).
    - Alenka Župančič, 2018: Gospodična Cizara – skrivni rokopisni list ljubljanskih licejk. Šolska kronika. 27/1–2. 98–108. (https://slov.si/doc/gospodicna_cizara.pdf).