Vera Albreht, roj. Kesler (1895-1971) - pesnica, pisateljica in publicistka, ki ni nikoli pozabila na mesto svojega otroštva

Vera Albreht se je rodila v Krškem 12. februarja 1895 v meščanski družini Kesler. Njena mati Marija Kesler je bila po rodu Nemka iz družine Trenz oziroma z graščine Draškovec pri Šentjerneju na Dolenjskem. Oče Alojzij je bil zaveden Slovenec, po poklicu sodnik in je služboval po različnih podeželskih krajih. Kmalu po Verinem rojstvu se je družina preselila v Novo mesto. Po selitvi v Ljubljano leta 1906 je družina Kesler postala znana podpornica slovenske moderne. Pri Keslerjevih so se zbirali takratni pomembni kulturniki, med drugimi tudi Ivan Cankar in Oton Župančič, Vladimir Levstik, Hinko Smrekar, Etbin Kristan idr. Stanovanje Keslerjevih je tako postalo nekakšen umetniški salon s stalnimi večeri, na katerih so predvajali in poslušali skladbe in recitacije (npr. Dehmla, Verlaina) ter se pomenkovali o modernih smereh umetnosti (Mahnič, 1976). Druženje z umetniki je močno vplivalo na mlade Keslerjeve hčere, tudi na Vero, ki je že zgodaj pokazala željo po pisanju.

 

Vera je leta 1907 začela obiskovati Mestni dekliški licej v Ljubljani, kjer je zgodaj pokazala uporniško držo. Po enem letu šolanja je na primer skupaj z ostalimi gojenkami liceja prihajala k pouku v živo rdečih bluzah kot znak protesta proti avstro-ogrskem cesarstvu, ker je avstrijsko vojaštvo streljalo na demonstrante, v šolskem letu 1910/11 pa so izdajale skrivno rokopisno glasilo z naslovom Gospodična Cizara (po pripovedki Janeza Trdine), se pod psevdonimi preizkušale v poeziji, prozi in publicistiki, ostro kritizirale avstrijske politike in reakcionarne profesorje, se zavzemale za avtonomnost slovenščine itd. Pobudnica in duša glasila je bila ravno Vera. Vanj je pisala, ga ilustrirala in pridobivala avtorje. Za sodelovanje je prepričala tudi Ivana Cankarja (psevdonim Janez) in Otona Župančiča (psevdonim Kiroilija, v finščini književnik). Prvi je verjetno lastnoročno zapisal sestavek o vrhniški enajsti šoli pod mostom (zametek kasnejših črtic Moje življenje), drugi pa humoresko Varalo v dragatuškem narečju o prebrisanih belokranjskih ciganih. Vera in njene sotrudnice so svoja besedila pošiljale tudi v Prago, kjer je Zofka Kveder urejala Domačega prijatelja (Župančič, 2016).

Po končanem liceju se je Vera v šolskem letu 1913/14 vpisala na dunajsko eksportno akademijo, vendar je študij prekinila vojna. Odšla je k sestri Mici, učiteljici na Jesenicah, in se tam posvečala človekoljubnemu delu. Leta 1919 je bila bolničarka pri borcih za severno mejo. Na Jesenicah je srečala tudi pisatelja Frana Albrehta, svojega kasnejšega moža. Kmalu sta se poročila in njuno stanovanje je – tako kot materino – postalo shajališče številnih kulturnikov. V tem času je že sodelovala v klubu PEN in objavljala lirsko poezijo v listih Jugoslavenska žena (Zagreb, 1918–19), Svoboda (1919–20) in Ženski svet (1923–34). Vera Albreht je osebno občutila zapostavljanje žensk, hkrati pa je bila dovolj uporna in samozavestna, da se je pridružila slovenskemu feminističnemu gibanju in se vključila v mednarodno Ligo za mir in svobodo. Po okupaciji leta 1941 je postala aktivistka Osvobodilne fronte in z možem sodelovala pri oddajanju Radia Kričač. Med vojno je bila večkrat zaprta, januarja 1944 pa so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je dočakala konec vojne. Po osvoboditvi je živela v Ljubljani, kjer je delovala kot publicistka, mladinska pisateljica in prevajalka predvsem mladinske proze in poezije iz nemščine, češčine, bolgarščine, srbščine in hrvaščine. Za svoje delovanje med vojno in po njej je prejela odlikovanji red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1963) ter bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1967). Umrla je v Ljubljani 25. maja 1971.

Vera Albreht se je po vojni posvetila predvsem mladinski književnosti. Zrela poezija Vere Albreht, namenjena odraslim bralcem, je bila objavljena v revijah ali je ostala v rokopisu. Njena pranečakinja Alenka Župančič domneva, da morda tudi zaradi nelagodja ob možu Franu Albrehtu in svaku Otonu Župančiču, ki sta bila uveljavljena in priznana pesnika. Po njeni smrti je izšla zbirka Ravensbrüške pesmi (1977), v kateri so poleg njenih še pesmi Katje Špur. Cikel Noči brez zvezd prinaša pretresljivo lirsko pričevanje Vere Albreht o trpljenju v taborišču; nekaj teh pesmi je napisala še v Ravensbrücku. Ob 120-letnici njenega rojstva je izšla zbirka njenih še neobjavljenih pesmi Pelin v srcu (2015).

Za otroke je objavljala pesmi že pred drugo svetovno vojno v Novem rodu (1922–24) in Zvončku (1929–31), po vojni pa v Cicibanu, Pionirju itd. Najbolj priljubljene so izšle v zbirkah Orehi, Vesela abeceda, Pustov god in številnih slikanicah. Večinoma so tradicionalne, z značilnostmi mladinske poezije Dragotina Ketteja in Otona Župančiča; nekatere so uglasbili Peter Lipar, Slavko Mihelčič, Karol Pahor. Igrica Punčka se je vrnila je bila izvajana na Radiu Ljubljana 1951 in 1964. Več ponatisov je doživela zbirka črtic Lupinica (1957), za mladostne spomine na družinski dvorec Draškovec pri Šentjerneju Nekoč pod Gorjanci (1960) pa je leta 1961 prejela Trdinovo nagrado. Dolenjski list ob tej priložnosti prinaša med drugim naslednjo oceno nagrajene knjige: »V njenih delih so spet oživele samotne kmetije pod Gorjanci, vaški in trški posebneži, siromašni in po srcu dobri ljudje ter bogate in domišljave, pa še bolj ošabne nemške tete. Mnogo lepega je povedala pisateljica otrokom o dobri Otiliji, ki po­bira in vzreja dojenčke, o čarovnikih, ki čarajo in nič ne začarajo, o nesrečnikih in ču­dakih, vendar vse s pogledom otroka, ki ga vzradosti še tako neznatno dejanje. Iz knjižice Vere Albreht zaveje v otro­ških spominih napisana preteklost, ves njen čar in sivina ter trdo življenje gorjanskega človeka. Ob branju teh spo­minov bo mladina prisrčno prevzeta od tihe sreče, ki ple­meniti srca in ne mine. Takoj po izidu so knjigo bralci zelo lepo sprejeli.« (Dolenjski list, 20. 7. 1961)

Čeprav je Vera Albreht v Novem mestu preživela le otroštvo, se je vanj vedno rada vračala in ga ljubkovalno imenovala »moje mesto«. Svojo povezanost z Novim mestom in Dolenjsko je dokazala tudi s tem, da je svojo literarno zapuščino poklonila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.

 

Viri:

Partnerji projekta

Financerji projekta

©Published 2019