Marica Strnad se je rodila 9. septembra 1872 v Šmarju pri Jelšah. Med letoma 1887 in 1891 je obiskovala učiteljišče v Ljubljani, nato pa se je zaposlila kot učiteljica na dekliški šoli v Šentjurju. Tam je ostala do leta 1895, ko je bila premeščena v ljudsko šolo na Krembergu. Od tam je bila leta 1897 premeščena v šolo v Sv. Jakob (danes Spodnji Jakobski Dol) v Slovenske gorice, kjer je spoznala kaplana Alojza Cizerlja, ki je istega leta tam nastopil službo. Zapletla sta se v razmerje, ki ga družba ni odobravala, zaradi česar sta se leta 1899 preko Pariza umaknila v Rusijo. Tam sta prestopila v pravoslavno vero in se poročila. V Kišinjevu sta se kot učitelja zaposlila na tamkajšnji nemški gimnaziji.

​

Po nekaj letih je Alojz zaradi domotožja zapustil družino in se leta 1905 umaknil na svoje posestvo v Halozah. Po njegovi smrti v letu 1911 je posestvo pripadlo Marici, ta pa ga je leta 1915 podarila takrat še mladoletnemu sinu. Marica je ostala v Rusiji vse do leta 1920, vendar je v tem času ohranila stike z domovino, si dopisovala, med drugim tudi z Antonom Aškercem, in se med počitnicami večkrat vračala domov. V Rusiji se je naučila francoščine, angleščine in romunščine ter preživela obe revoluciji. Po vrnitvi v domovino se je zaposlila kot učiteljica na osnovni šoli pri Sv. Barbari v Halozah in bila po treh letih upokojena.

​

Po upokojitvi se je skupaj s kolegico, profesorico Ervino Ropas, preselila v Maribor, kjer sta živeli v skupnem gospodinjstvu, po nemški okupaciji Maribora ob izbruhu druge svetovne vojne pa se je preselila k sinu na posestvo v Haloze. Leta 1945 se je ponovno pridružila Ervini Ropas, tokrat v Novo mesto, kjer je po sinovi smrti leta 1949 začela slabeti in je tam 30. decembra 1953 tudi umrla. Ob njeni smrti je Dolenjski list 8. januarja 1954 poročal: »Na Novega leta dan je skromno število znancev in Novomeščanov spremilo na šmiheljsko pokopališče 82-letno pesnico, vzgojiteljico in ne­koč dobro znano javno napredno de­lavko Marico Strnad-Cizerlj. V No­vo mesto je bila prišla šele po osvo­boditvi in je pri svoji prijateljici Ervini Ropasovi mirno in skrito preživela svoja zadnja leta. Niti večina Novomeščanov ni vedela, da živi med nami.«

​

Marica Strnad je začela pisati pesmi že na učiteljišču in jih v letih od 1892 do 1908 objavljati v Ljubljanskem zvonu, Vesni, Slovenskem narodu, Slovenskemu svetu, Slovenki, Slovenski gospodinji, Popotniku. Pri tem je uporabljala mnogo psevdonimov, med katerimi so bili Alenčica, Alenka, Breda, Danica, Marica, Marica II, Šmarska itd. V pesmih je čutiti vpliv Josipa Stritarja, Simona Gregorčiča in Antona Aškerca. Po 1908 jo je življenje na tujem popolnoma odtrgalo od slovenskega slovstva in je le še zase pesnila v francoščini, nemščini in ruščini. Po vrnitvi iz Rusije je leta 1927 izdala pesniško zbirko z naslovom Rdeči nageljčki, s katero je »dala svoj klas ne preveč bogati žetvi slovenske ženske poezije« (Dolenjski list, 8. 1. 1954). Pesmi v zbirki so idejno in oblikovno preproste, čutiti je vpliv ljudskih pesmi, v njih prevladujejo domovinska in ljubezenska čustva, predvsem pa izpovedni pogum močne ženske osebnosti. Nekatere njene pesmi sta uglasbila Gustav in Josip Ipavec.

 

Prve literarno polemične članke je začela objavljati leta 1893 v reviji Popotnik, leta 1895 pa je narodno zavedna, odločna in samosvoja Marica Strnad začela tudi z aktivističnim pisanjem. Pridružila se je ženskemu gibanju, pisala prozo, ideološke in vzgojne članke, izpovedovala svobodomiselne in radikalne nazore o ženskem vprašanju in se pri tem večkrat opirala tudi na tuje vire. Zavzemala se je za enakopravnost žensk v učiteljskem poklicu, poleg tega pa je zavzela tudi nacionalistično držo pri sklepanju zakonskih zvez. Zagovarjala je narodnostne poroke in glasno zagovarjala poroke Slovencev s Slovenkami ter pozivala k ustanavljanju ženskih društev.

​

Za smer njenega delovanja je značilna izpoved, s katero utemeljuje svoj podpis s psevdonimom Marica II: »Doslej sem se vedno pisala »ova«, a če se s tem označa pokornost moškemu spolu, ne podpišem se nikdar več tako in najsi se naslanja ta pisava celó na sv. pismo. Bog ni ustvaril žene iz noge Adamove, da bi jo teptal, pa tudi ne iz glave, torej tudi žena naj se ne povzdiguje nad moža, temveč ustvaril je Bog ženo iz rebra Adamovega – rebro blizu srca – to pomenja toliko, da je žene vloga biti možu za tovarišico, ne za pokorno deklo«. (Slovenski svet 1897, 138.)

​

Marica Strnad je v svojem zasebnem in javnem, umetniškem in aktivističnem življenju dokazala, da pripada novi generaciji slovenskih žensk, ki so z učiteljsko izobrazbo razvile samozavest v tolikšni meri, da so se v nasprotju s tradicionalnimi predstavami o družbeni vlogi žensk odločene postaviti za svoje pravice in enakopravno stopiti ob bok svojim moškim kolegom.

 

Viri:

• Strnad, Marica. Slovenski biografski leksikon. Dostopno 25. 7. 2017 na http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi622914/.

• 80-letnica književnice Marice Strnad-Cizerljeve. Dolenjski list, 5. 9. 1952, štev. 36., str. 6. (http://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1952/DL_1952_09_05_36_0131.pdf, dostop 25. 7. 2017).

• Ob smrti Marice Strnad-Cizerijeve. Dolenjski list, 8. 1. 1954, štev. 1., str. 4 (http://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1954/DL_1954_01_08_01_0200.pdf, dostop 25. 7. 2017).