Nepozabne Trdinove nagrajenke

Mestna občina Novo mesto ob občinskem prazniku, ki ga obeležuje 7. aprila, podeljuje občinske nagrade, med njimi tudi tudi Trdinovo nagrado na področju kulture. Ali mogoče veste, koliko žensk je doslej prejelo to nagrado in če je med njimi tudi katera od 13 pozabljenih polovic Novega mesta?

Trdinovo nagrado podeljujejo od leta 1954 in se imenuje po Janezu Trdini, ki je del svojega življenja posvetil proučevanju Dolenjske. Trdinovo nagrado je ustanovil Okrajni odbor ljudske prosvete v Novem mestu, z namenom poživitve umetniškega in znanstvenega delovanja v takratnem novomeškem okraju. Skozi leta se je število nagrad spreminjalo, nagrado pa so namenili posameznicam, posameznikom in subjektom, ki so pomembno prispevali novomeškemu prostoru na področju kulture, literature, vzgoje in izobraževanja ter znanosti.

Ervina Ropas, Ilka Vašte in Vera Albreht.

Ervina Ropas in njen Okrajni pevski zbor prosvetnih delavcev

V letu ustanovitve Trdinove nagrade so jo podelili petim prejemnikom, med njimi tudi Okrajnemu pevskemu zboru prosvetnih delavcev pod vodstvom Ervine Ropas, in sicer za razvoj pevske kulture na Dolenjskem.

V utemeljitvi nagrade je pisalo, da je zbor »najmočnejši na Dolenjskem, saj ima nad 90 pevcev. V enem letu, odkar obstoji, je imel že 10 koncertov in tako posredoval slovensko pesem najširšim množicam delovnega ljudstva. Hkrati je pa Okrajni pevski zbor prosvetnih delavcev tista gonilna sila, ki vpliva na pevsko kulturo vse Dolenjske, kajti člani tega zbora so že ustanovili ali pa poživili nad 30 moških, ženskih, mladinskih in pionirskih pevskih zborov.« (Dolenjski list, 12. november 1954). Zasluge za uspeh ne le Okrajnega pevskega zbora prosvetnih delavcev, ampak zborov v Sloveniji nasploh, v veliki meri gredo nepozabni polovici Novega mesta Ervini Ropas (1890-1962), ki je tik pred polnoletnostjo napisala prvo skladbo za štiriglasni ženski pevski zbor z naslovom Naša zvezda, pri sedemindvajsetih pa je v samozaložbi izdala prvo klavirsko koračnico z naslovom Živel naš pešpolk Cesarjevič, ki jo lahko poslušate v arhivu RTV Slovenija.

Novomeščanka Ervina je bila glasbena pedagoginja in skladateljica, ki se je celo svoje odraslo življenje aktivno ukvarjala z glasbo, tudi po upokojitvi leta 1945, ko je še naprej vodila pevske zbore.

Ilka Vašte in njen Upor

Že naslednje leto, tj. 1955, so Trdinovo nagrado prejeli štirje dobitniki, med njimi tudi Ilka Vašte, zlasti za roman Upor (1950), ki ga je s še dvema romanoma, ki ju je izdala pozneje (Gričarji in Izobčenec), posvetila rodnemu Novemu mestu.

Ilka Vašte (1891-1967) je nepozabna polovica Novega mesta, ki s petimi literarnimi deli spada med slovenske avtorje zgodovinskega romana, s skupno enajstimi romani pa velja za eno najbolj dejavnih slovenskih pisateljic. Pisala je za mladino in odrasle, v realističnem slogu, predvsem o zgodovinskih in avtobiografskih temah ter o pomembnih posameznikih, kot sta Janez Trdina in France Prešeren.

Na podelitev Trdinove nagrade je zaradi Ilkine bolezni prišla njena hčerka dr. Zlata Visenjak-Vašte. Knjigo Upor je Ilka posvetila ne le Novemu mestu, ampak tudi »spominu svoje dobre matere Franje Burger-Rormanove«, medtem ko je  roman o Janezu Trdini Izobčenec, ki je leta 1960 izšel med prvimi izdanimi knjigami pri šele osnovani Dolenjski založbi, posvetila hčerki dr. Zlati Visenjak-Vašte.

Ilkine knjige še vedno izhajajo, posthumno je pri Založbi Goga leta 2017 izšla knjiga Žrtev novega življenja. Ilka je začela pisateljevati v času njene prve službe  učiteljice v Krašnji pri Lukovici. Učiteljskem poklicu je ostala predana vse do poroke, saj je takrat veljalo pravilo, da so se morale učiteljice, ko so se omožile, prostovoljno odpovedati učiteljski službi. Učiteljevanju se je Ilka vrnila po moževi smrti ob koncu prve svetovne vojne, ko je ponovno začela pisati romane in se aktivno politično udejstvovati. Svojo literarno zapuščino je Ilka pustila novomeški Knjižnici Mirana Jarca.

Vera Albreht in njeno Novo mesto

Leta 1961 je Trdinovo nagrado prejelo pet dobitnikov, med njimi tudi Vera Albreht za dosežke na področju književnosti, in sicer ob izidu njene knjige Nekoč pod Gorjanci (1960). Ob podelitvi nagrade še eni nepozabni polovici Novega mesta Veri Albreht (1895–1971) so v Dolenjskem listu med drugim zapisali: »Književnica Vera Albreht (…) je bila rojena 1895 v Krškem. Mladost je preživela v Novem mestu, študirala v Ljubljani in na Dunaju, vmes pa se je pogosto vračala na Dolenjsko, ki jo je vzljubila z vsemi njenimi lepotami in toplino preprostega človeka. Po osvoboditvi se je posvetila mladinski književnosti. V svojih delih je skozi prizmo spominov mlademu rodu razkrila plemenitost malega človeka, ki ji je bil vedno najboljši prijatelj.« (20. julij 1961)

Vera je bila pisateljica, pesnica, publicistka in prevajalka, ki je že v mladosti kazala uporniško držo. Med prvo svetovno vojno je delovala kot bolničarka Rdečega križa in kot prostovoljka v boju za severno mejo. Sodelovala je v ženskih gibanjih in je po okupaciji leta 1941 postala aktivistka osvobodilne fronte, konec vojne pa je dočakala v taborišču. Po vojni je bila priznana kot mladinska pisateljica. Posthumno sta leta 2019 izšli njeni zbirki pesmi za otroke Pridite, pomlad je tu! (Mladinska knjiga) in Kam bi šel, kam bi šel? (Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine). Ob 120-letnici rojstva Vere Albreht pa so v zbirki z naslovom Pelin v srcu (2015) izšle do tedaj v knjižni izdaji še neobjavljene osebnoizpovedne pesmi, ki niso bile objavljene v Ravensbriških pesmih (1977).

Čeprav je Vera v Novem mestu preživela le otroštvo, se je vanj vedno rada vračala in ga ljubkovalno imenovala »moje mesto, rodno mesto in mestece moje mladosti«. Povezanost z Novim mestom in Dolenjsko je dokazala tudi s tem, da je svojo literarno zapuščino v oporoki poklonila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.

Če bi imela brke, bi že imela kip?

Od nagrad do doprsnega kipa?

Trdinovo nagrado so do danes podelili 138-krat, med prejemniki pa je 94 moških, 29 žensk, 12 kulturno umetniških, posvetnih ipd. društev, dvakrat so nagrado namenili moškemu in ženski skupaj in enkrat naši nepozabni Ervini Ropas z Okrajnim pevskim zborom prosvetnih delavcev.

V čast Janezu Trdini so njegov doprsni kip postavili tudi pred novomeško mestno hišo, skupaj z doprsnim kipom Dragotina Ketteja, štirje podstavki pa so še nezasedeni. Arhitekt Marjan Mušič, sicer brat nepozabne polovice Novega mesta Marte Slapar, je ob prenovi Novega mesta leta 1953 na parterju pred rotovžem načrtoval šest mest: poleg Trdine in Ketteja so bili v načrtih še Miran Jarc, Ivan Vrhovec, Ferdinand Seidl in še nekdo nedoločen. S Konservatorskim načrtom, ki ga je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Novo mesto, se je leta 2014 predlog zaslužnih šestih Novomeščanov nekoliko spremenil. Poleg Trdine in Ketteja sta ostala Vrhovec in Seidl, odstranili pa so kulturnika oziroma pesnika in pisatelja Jarca ter dodali slikarja Božidarja Jakca in arhitekta Marjana Mušiča.

Podpišite petcijo

Ker o postavitvah tovrstnih obeležij lokalne skupnosti odločajo same, saj postopka ne predpisuje nobena zakonodaja, lokalno partnerstvo Pozabljena polovica Novega mesta meni, da je zdaj skrajnji čas, da popravimo krivice iz preteklosti in se zaslužnim Novomeščankam primerno poklonimo. Zato predlagamo, da s široko javno razpravo kot skupnost odločimo, komu bi namenili doprsne kipe na še štirih praznih podstavkih. Hkrati smo prepričane, da si eno mesto zasluži pisateljica Ilka Vašte.

Vljudno vabljeni, da našo pobudo podprete s podpisom peticije.

Ivana Milinković, Lokalno partnerstvo Pozabljena polovica Novega mesta

Lokalno partnerstvo Pozabljena polovica Novega mesta sestavljamo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto-Regijski NVO center, Založba in knjigarna Goga, društvo Est=etika, Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava Novo mesto, Mestna občina Novo mesto in posameznice.